Olite, 20:00 Iglesia de las Clarisas
Po dnevu počitka spet normalen delovni dan. Ne: ČISTO POSEBEN normalen delovni dan. Na vaji nas je obiskal gospod Josu Elberdin, avtor skladbe Segalariak, ki jo prepevamo na koncertih tukaj, v Baskiji. Tudi v naših krajih ste jo lahko slišali. Tisti, ki niste zamudili naših koncertov pred odhodom, seveda. Govori o žetvi in veselju ob njej. Sploh ni čudno, da je tako posebna, ko pa je nekaj posebnega tudi njen avtor. Prijaznost kar žari iz njega. Pravi užitek je bilo slediti njegovi roki. Res smo hvaležni Nejcu, ki ima vse zasluge, da imamo možnost srečati in spoznati vse te krasne ljudi in umetnike.
 |
| Nejc |
Josu in Nejc sta nas kar prehitro zapustila, kot je prehitro minil tudi ostanek vaj do kosila. Po (vedno pre)kratkem počitku po kosilu pa novemu koncertu naproti. Avtobus, ki ga vsakič ozaljšamo z napisom "Komorni zbor Orfej Ljutomer, Slovenija", za kar skrbi naša Tjaša, nas je odpeljal v Olite, kraj južno od Pamplone. Cerkev, v kateri smo peli, je bila hladna a smo jo s pomočjo občinstva hitro ogreli.
Enourni program je kar prehitro minil. Potem še "bis" in "bis" in obvezni Agur Jaunak, ob katerem ne ostanemo ravnodušni niti pevci niti publika in ob katerem se orosti marsikatero oko, in z našo strupenozeleno raketo že brzimo proti Pamploni, kjer zlahka in z užitkom opravimo z večerjo (testenine za predjed in odlično pečena račja stegna za mesojedce in ... hm ... nimampojmakajvsekakorpaničpravposebejokusnega za vegetarijance, boste morali njih vprašati).
Na večerji smo je pri sosednji mizi sedel zbor "Salt Lake Vocal Artists" iz ZDA, z znanim umetniškim vodjem, gospodom Bradyjem Allredom. Gospod Allred je naš znanec, saj smo bili pred leti demonstracijski zbor na njegovem zborovskem seminarju v Mariboru. Z omenjenim ameriškim zborom se bomo srečali tudi na sobotnem, tekmovalnem delu našega prepevanja v Baskiji. Po večerji so si zaželeli slišati primorsko Dajte, dajte. Seveda smo jim z veseljem in ustregli. Ja, tudi na drugi strani luže poznajo in cenijo slovensko zborovsko glasbo in slovenske zbore.
Po dnevu počitka spet normalen delovni dan. Ne: ČISTO POSEBEN normalen delovni dan. Na vaji nas je obiskal gospod Josu Elberdin, avtor skladbe Segalariak, ki jo prepevamo na koncertih tukaj, v Baskiji. Tudi v naših krajih ste jo lahko slišali. Tisti, ki niste zamudili naših koncertov pred odhodom, seveda. Govori o žetvi in veselju ob njej. Sploh ni čudno, da je tako posebna, ko pa je nekaj posebnega tudi njen avtor. Prijaznost kar žari iz njega. Pravi užitek je bilo slediti njegovi roki. Res smo hvaležni Nejcu, ki ima vse zasluge, da imamo možnost srečati in spoznati vse te krasne ljudi in umetnike. 
Enourni program je kar prehitro minil. Potem še "bis" in "bis" in obvezni Agur Jaunak, ob katerem ne ostanemo ravnodušni niti pevci niti publika in ob katerem se orosti marsikatero oko, in z našo strupenozeleno raketo že brzimo proti Pamploni, kjer zlahka in z užitkom opravimo z večerjo (testenine za predjed in odlično pečena račja stegna za mesojedce in ... hm ... nimampojmakajvsekakorpaničpravposebejokusnega za vegetarijance, boste morali njih vprašati).
Na večerji smo je pri sosednji mizi sedel zbor "Salt Lake Vocal Artists" iz ZDA, z znanim umetniškim vodjem, gospodom Bradyjem Allredom. Gospod Allred je naš znanec, saj smo bili pred leti demonstracijski zbor na njegovem zborovskem seminarju v Mariboru. Z omenjenim ameriškim zborom se bomo srečali tudi na sobotnem, tekmovalnem delu našega prepevanja v Baskiji. Po večerji so si zaželeli slišati primorsko Dajte, dajte. Seveda smo jim z veseljem in ustregli. Ja, tudi na drugi strani luže poznajo in cenijo slovensko zborovsko glasbo in slovenske zbore.
Ni komentarjev:
Objavite komentar