Sobota, 23. 10. - prvi koncert

Artica, 20:00 Casa de Cultura

Po nekaj težjem prebujanju (tudi zaradi odličnega rdečega vina ob sinočnji večerji, ki nam ga je nadvse velikodušno in prijazno natakal Nejc) in odličnem zajtrku, se kmalu zavemo: danes je dan D. Prvi koncert na turneji. Ob 19.45 bomo stali na odru "Casa de Cultura  v Artici blizu Pamplone. Zato moramo razvajanje, ki nam ga nudijo naši gostitelji v hotelu (glej  za kosilo pogrnjeno mizo) občasno prekiniti s trdim delom.

Romana je na vajah neizprosna in natančna. In ob vsem še zelo pozitivno naravnana in prijazna. Enkrat več se zavemo, kako srečni smo, da jo imamo.

Po odličnem kosilu (razen za nekaj bolj občutljivih, ki jih je malenkost motilo dejstvo, da Baski meso opečejo res samo zelo na hitro), je čas še za kavico. Zatem se z veseljem in prepričljivo predamo tukajšnji navadi, ki ji pravijo popoldanska siesta. Počitek pred koncertom bo dobro del. Ob 17.30 pa veselo na bus in baskovskemu občinstu naproti. Držite pesti, da bomo (tudi) po koncertu tako veselo skakali. :)



Nedelja, 24. oktober 2010, 1:30 zjutraj

Hotel Castillo je zaspal. Pred slabe pol ure smo se vrnili s koncerta oziroma večerje po njem. Ponovno navdušeni nad gostoljubnostjo Baskov. Jutri bo naporen in drugačen dan. Koncert imamo že opoldne. In današnji? Koncert, seveda. Če sodimo po vzklikih "bravo" iz publike in žvižgih poslušalcev, moramo biti zadovoljni. A jasno je, da se da vedno kaj narediti še bolje, frazo izpeljati lepše, izboljšati dikcijo, ... Občutek pa je bil res krasen. Kot publika. Med izvajanjem bi v dvorani slišali pasti šivanko, z aplavzi so nam poslušalci velikodušno vračali energijo. Reeees dober občutek. Krasni so, ti Baski. Pa to, koliko in kako vlagajo v kulturo tudi.

Peli smo v krasni dvorani (fotografija priložena, takšen je bil pogled na tonski vaji pred koncertom, ko je bila še prazna).

Dovolimo vam pokukati tudi na avtobus. Ogledate si lahko, kaj vse je mogoče postoriti na poti proti prizorišču koncerta (tokrat je bilo do njega kakšno uro in pol vožnje). Čisto običajno opravilo je ličenje (na ovinkastih španskih cestah, kjer imajo šoferji naših avtobusov očitno predpisano minimalno hitrost; pobiramo stave ali ta znaša 110 ali 120 kilomertov na uro, je to vse prej kot enostavno). Verjemite, da si upaš vrteti maskaro (in to čisto blizu oči!!!) v takšnih razmerah, moraš biti hudičevo spreten in pogumen. Nekaj manj nevarno je učenje kakšne skladbe na pamet. Pri tem primeru je ogrožen le lepo očiščen in vzdrževan avtobus. Kdo ve, kakšen okus ima juha s čičeriko po nekaj urah v prebavnem traktu? Ampak, orfejevci, točneje orfejevke, vse to zmoremo in znamo. To bomo znova dokazali jutri, pardon, danes, ko gremo znova na pot, na nov koncert. Se javimo.