Zahvaljujoč pridnemu in neskončno ustrežljivemu osebju našega hotela je okno ponovno odprto. Nekaj minut po našem obvestilu, je povezava ponovno delovala. Kdo ve, morda je pomagal tudi naš včerajšnji interni nastop za uslužbence hotela. Kdo bi jih lahko zavrnil, ko so si zaželeli slišati tako krasno skladbo, kot je baskovski Agur Jaunak. Po odlični večerji, ki so nam jo pripravili in postregli, samo jim z veseljem ustregli.
Koncert (v nedeljo, v Domu kulture, "Casa de Cultura" v mestu Zizur blizu Pamplone) je bil ob (za nas) neobičajnem času. V nedeljo opoldne. Ampak, dvorana kljub terminu nikakor ni bila prazna. Fotografija dvorane, ki si jo lahko ogledate, je bila narejena na tonski vaji pred koncertom. To (obvezno) vajo opravimo (hvalabogu), preden pride v dvorano občinstvo.
Hvalabogu zato, da nas kdo ne razglasi za trčene, ko pred nastopom telovadimo in se potimo, kot bi se pripravljali na nastop v triatlonu jeklenih. Omenjeni rituali seveda vključujejo tudi že omenjene (glej prispevek "Zadnja vaja pred odhodom") "počepe za koncentracijo", s katerimi naš Gregor v nas zatre še zadnjo željo po klepetu s sosedom (najpozneje mu to uspe pri naših, v klepetanju nenadkriljivih altistkah, seveda; pa ne, ker bi bile v tako dobri fizični kondiciji ...) in sploh vsako misel, ki ni povezana s koncertom, ki je pred nami.
Ta in podobne mučilne metode (by Gregor Z.) v kombinaciji z enournim koncertom zagotovijo, da je srajca uporabna samo na enem koncertu. Če bi jo takoj po koncertu oželi ... In mi smo mu za to celo hvaležni. Mazohizem? :) Vem, kdor ni nikoli pel v zboru, težko razume.Koncert je bil živ. Poslušalstvo najprej zadržano (nedeljska umirjenost, verjetno), a črnske duhovne so na koncu vendarle pomagale do navdušenega aplavza in vzklikov "bis, bis, bis" iz občinstva. In potem še Ain't Got Time to Die z Gregorjem (solo) v glavni vlogi. Garancija, da te spustijo kar tako(j) z odra.
Po koncertu dobimo (vsakič) novo spremljevalko: lakoto. Na srečo je organizator (z odliko) poskrbel tudi za to. Avtobus nas je izpred koncertne dvorane odpeljal direktno pred restavracijo. Po okusni solati in (baskovsko ne preveč pečenih) odličnih zrezkih, ki jim je prostor naredila slastna juha, smo prvič v zgodovini Orfeja prepričali naših pet blondink, da so skupaj pozirale pred fotografskim aparatom. Kakšen skupek lepote in intelektualnega potenciala ... Slika govori zase.
Zadnjo fotografijo (nikakor ne sodi v kontekst prispevka, na njej sta altistka M. P. in bas I. G.) sem objavil naknadno, pod pritiskom, grožnjami in na zahtevo enega od omenjenih. Kaj ljudje še niso slišali za podkupnine? Je treba res vse reševati s silo? :) O morebitnem nadaljevanju zgodbe bom z veseljem poročal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar