Še en skladatelj. In še en krasen človek. Tako krasen, da bi lahko bil orfejevec. In to tudi postane, vsaj za nekaj ur. Njegova "Ave virgo sanctissima", s katero smo se ukvarjali že od konca avgusta, je vsekakor vstopnica za kamorkoli. Torej tudi za Orfej. In ko ga človek potem še spozna osebno ... bi ga kar vzel za svojega. Po vaji je on zadovoljen z nami, mi pa navdušeni nad njim. Hvala, Nejc, da imaš takšne prijatelje. In hvala, da jih deliš z nami.Dopoldanska vaja je tako razgibana, drugačna. Kar prehitro mine. A brez strahu: popoldne imamo še eno. :) Danes se izognemo siceršnji rutini, na katero smo se že navadili. Danes je poseben dan. Privoščimo si lahko kar dve dolgi vaji!!! Kakšno razkošje!
Večina (z izjemo tistih, ki nas, čisto zares ali samo za šminko, zaradi prihajajočih pevskih obveznosti, skrbi za zdravje in zato s pikolovsko natančnostjo in zgledno vztrajnostjo poliramo šank hotelskega bara) izkoristi prost večer za obisk koncerta University of Delaware Chorale, ki je del eminentne zborovske družbe, v kateri smo se znašli.
Še sreča, da je bil koncert v v bližnji Ordiziji. Tako smo uspeli uskladiti oziroma prestaviti večerjo in se celo skoraj čisto pravočasno zbasati v taksije in ne zamuditi koncerta. Pri naših nam to ponavadi ne uspe tako zlahka. Komentarji koncerta so se gibali od "pretežne tehnične perfekcije" do "območja nadpovprečne visoke izenačenosti vokalov". A skupna ugotovitev prisotnih: "nevihte" vendarle ni bilo. Baskovska publika, ki si sicer proti koncu koncertov prav rada preteguje noge, je do odhoda iz cerkve grela klopi. Zanimivo.
