Španija 2010 - Dan D

Ocitno so, da bi se Orfej v miru pripravil na danasnje tekmovanje, v hotelu izklopili brezzicno povezavo.
Ceprav je zadnji bojni posvet napovedan ob desetih, je vecina orfejevcev na zajtrku ze uro prej. Vsi preserno razpolozeni, nasmejani in sprosceni. Vemo, da smo dobro pripravljeni in da bomo dali od sebe vse in se vec.
Ob dveh se bomo odpravili v Toloso. Tonska vaja ob 14.45, prvi tekmovalni nastop se zacne ob 16.00, drugi bo sele zvecer. Drzite pesti!!!

Španija 2010 - sreda, 27. 10. - četrti koncert

Olite, 20:00 Iglesia de las Clarisas

Po dnevu počitka spet normalen delovni dan. Ne: ČISTO POSEBEN normalen delovni dan. Na vaji nas je obiskal gospod Josu Elberdin, avtor skladbe Segalariak, ki jo prepevamo na koncertih tukaj, v Baskiji. Tudi v naših krajih ste jo lahko slišali. Tisti, ki niste zamudili naših koncertov pred odhodom, seveda. Govori o žetvi in veselju ob njej. Sploh ni čudno, da je tako posebna, ko pa je nekaj posebnega tudi njen avtor. Prijaznost kar žari iz njega. Pravi užitek je bilo slediti njegovi roki. Res smo hvaležni Nejcu, ki ima vse zasluge, da imamo možnost srečati in spoznati vse te krasne ljudi in umetnike.

Nejc

Josu in Nejc sta nas kar prehitro zapustila, kot je prehitro minil tudi ostanek vaj do kosila. Po (vedno pre)kratkem počitku po kosilu pa novemu koncertu naproti. Avtobus, ki ga vsakič ozaljšamo z napisom "Komorni zbor Orfej Ljutomer, Slovenija", za kar skrbi naša Tjaša, nas je odpeljal v Olite, kraj južno od Pamplone. Cerkev, v kateri smo peli, je bila hladna a smo jo s pomočjo občinstva hitro ogreli.

Enourni program je kar prehitro minil. Potem še "bis" in "bis" in obvezni Agur Jaunak, ob katerem ne ostanemo ravnodušni niti pevci niti publika in ob katerem se orosti marsikatero oko, in z našo strupenozeleno raketo že brzimo proti Pamploni, kjer zlahka in z užitkom opravimo z večerjo (testenine za predjed in odlično pečena račja stegna za mesojedce in ... hm ... nimampojmakajvsekakorpaničpravposebejokusnega za vegetarijance, boste morali njih vprašati).

Na večerji smo je pri sosednji mizi sedel zbor "Salt Lake Vocal Artists" iz ZDA, z znanim umetniškim vodjem, gospodom Bradyjem Allredom. Gospod Allred je naš znanec, saj smo bili pred leti demonstracijski zbor na njegovem zborovskem seminarju v Mariboru. Z omenjenim ameriškim zborom se bomo srečali tudi na sobotnem, tekmovalnem delu našega prepevanja v Baskiji. Po večerji so si zaželeli slišati primorsko Dajte, dajte. Seveda smo jim z veseljem in ustregli. Ja, tudi na drugi strani luže poznajo in cenijo slovensko zborovsko glasbo in slovenske  zbore.

Španija 2010 - torek, 26. 10. - prvi prost dan

Na srečo je organizator mislil tudi na naš počitek. Danes smo prosti. Vsaj kar se koncertov tiče. Glede vaj je Romana neizprosna.

Spremenjen urnik se prilleže. Zajtrk med 7.30 in 9.30, takoj po zajtrku pa vaja. Kosilo, ki ga imamo sicer ob 13.30, smo prestavili na zgodnejšo uro, da smo se lahko čimprej odpravili v San Sebastian, kjer smo preživeli čas do večerje.

Za zmagovalca dneva je bil proglašen naš Nejc, ki je naš vodič in zagotovo najboljši Slovenec med Baski in najboljši Bask med Slovenci (v San Sebastianu živi že sedem ali osem let), ki je ves dan veselo fotografiral, ob koncu pa ugotovil, da ima njegov fotoapratat pomanjkljivost: če ne vstaviš spominske kartice, posnetkov ne shrani. Nič. Nada. Nothing, Nichts. Zero. Baje. Bogi Nejc!

Španija 2010 - ponedeljek, 25. 10. - tretji koncert

Ibaeta (San Sebastian), 19:30 Parroquia Espíritu Santo


Dnevi bežijo. Danes bomo opravili že več kot polovico pripravljalnih tekem (beri koncertov pred tekmovanjem). Tretji od petih. Po tekmovalni soboti bosta še dva.

Tokrat so nas odpeljali v San Sebastian. Tam so nam veleli izstopiti pred cerkvijo modernega videza. Od zunaj ni ravno dajala vtisa, da bo nas in poslušalce razvajala z akustiko. Kakšna zmota! Takoj, ko so jo na vaji napolnili naši glasovi, smo se spoprijateljili z njo. Prav razvajala nas je s svojim, ravno pravšnjim odzivom. Tudi poslušalcem so se kmalu, že v prvem delu koncerta, zasvetile oči. Morda tudi zaradi odlične ideje gospoda, ki pomaga skrbeti, da v cerkvi vse "štima". Pripravil je  krasno predstavitev, ki so jo ves čas našega koncerta predvajali na dveh velikih platnih za našimi hrbti.
Tako so lahko poslušalci ves čas sledili prevodu besedila skladbe, ki smo jo izvajali. Sproti so bili predstavljeni tudi avtorji skladb, občinstvo pa je lahko preko fotografij doživelo tudi čudovito slovensko pokrajino, iz katere so izvirale pesmi. Prekmurska ravnica in s slamo krita hiša ob prekmurski izseljenski Vöra bije, otoček v Blejskem jezeru, ko so poslušali Ko boš prišla na Bled. Res krasna, posnemanja vredna ideja.

Po koncertu pred cerkvijo pa improvizacija na temo pesmice Happy Birthday to You. Darilo, presenečenje za sorodnika organizatorja našega koncerta v san Sebastianu. Najprej v slovenskem, potem še v angleškem jeziku. Ni bilo enostavno. A je bil slavljenec kljub temu ganjen.


Po koncertu večerja. Za uvod odlična juha, ki so ji dali okus morski sadeži. Čisti presežek. Temu mnenju s(m)o pritrdili tudi tisti, ki imamo od ribic najraje pri svinjini. Zatem smo malce razočarali baskovske kuharje, ko smo za večino naročili "bolj" zapečeno meso. A je bilo kljub temu (za nas) ravno prav rožnate barve na sredini. Odlično. Odlično gre z odličnim. Rdečim vinom, namreč.



Gostitelji so očitno opazili, da je lepo steklo po prleških, sicer belega vajenih grlih. Zato so nas založili še za na pot. A po zvočnikih avtobusa je kmalu razglašeno žalovanje: steklenice morajo (polne!!!!!!!!! :( ) počakati na naslednji večer, ker je jutri (t.j. v torek) vaja že ob 9.30. Če obljubite, da nas ne boste zatožili Romani, vam prišepnemo, da smo si (v ilegali) vendarle privoščili pivo pred spanjem. Za lepše spanje, pravzaprav. Ampak res samo eno. Častna orfejevska!



Fotografije?
1. Cerkev v San Sebastianu, prizorišče našega tretjega koncerta

2. Radi se pohvalimo z najlepšo in najboljšo in naj, naj, naj špansko prevajalko in finančnico Orfeja

3. Los Tres Manekenes pred nastopom

4. Orfejisimo pianissimo

5. Ponosna (na nas, kakopak) Romana, ki ob priklanjanju publiki že razmišlja o eni od fraz v naslednji skladbi

6. Naš Gregor v Ain't got time to die; če ne publike ne prepriča on, je ni mogoče prepričati

7. Fotografija ne da niti slutiti eksplozije okusov večerje po koncertu

8. Mizice na avtobusu znajo biti zelo praktične. A kaj, ko nas je v naslednjem trenutku zmotilo strogo in kruto obvestilo o prohibiciji

9. (nadaljevanja komentarja slike 7) ... zato lahko pri prazni mizi samo žalostno zremo skozi okno

Jutri (v torek) pa (prvi) prost dan!!! In izlet v San Sebastian! Dan, ko bomo turisti. No, dopoldanska vaja nam seveda ne uide.

Španija 2010 - Internet ne dela :(

Ponoci se je, upajmo, da samo zacasno, zaprlo nase okno, ki gleda proti Sloveniji. Hotelsko brezzicno omrezje si je vzelo odmor. Upamo, da ne za daljsi cas. Ko bo nazaj, se spet oglasim(o).

Španija 2010 - nedelja, 24. 10. - drugi koncert

Cizur, 12:00 Casa de Cultura

Zahvaljujoč pridnemu in neskončno ustrežljivemu osebju našega hotela je okno ponovno odprto. Nekaj minut po našem obvestilu, je povezava ponovno delovala. Kdo ve, morda je pomagal tudi naš včerajšnji interni nastop za uslužbence hotela. Kdo bi jih lahko zavrnil, ko so si zaželeli slišati tako krasno skladbo, kot je baskovski Agur Jaunak. Po odlični večerji, ki so nam jo pripravili in postregli, samo jim z veseljem ustregli.

Koncert (v nedeljo, v Domu kulture, "Casa de Cultura" v mestu Zizur blizu Pamplone) je bil ob (za nas) neobičajnem času. V nedeljo opoldne. Ampak, dvorana kljub terminu nikakor ni bila prazna. Fotografija dvorane, ki si jo lahko ogledate, je bila narejena na tonski vaji pred koncertom. To (obvezno) vajo opravimo (hvalabogu), preden pride v dvorano občinstvo.

Hvalabogu zato, da nas kdo ne razglasi za trčene, ko pred nastopom telovadimo in se potimo, kot bi se pripravljali na nastop v triatlonu jeklenih. Omenjeni rituali seveda vključujejo tudi že omenjene (glej prispevek "Zadnja vaja pred odhodom") "počepe za koncentracijo", s katerimi naš Gregor v nas zatre še zadnjo željo po klepetu s sosedom (najpozneje mu to uspe pri naših, v klepetanju nenadkriljivih altistkah, seveda; pa ne, ker bi bile v tako dobri fizični kondiciji ...) in sploh vsako misel, ki ni povezana s koncertom, ki je pred nami.

Ta in podobne mučilne metode (by Gregor Z.) v kombinaciji z enournim koncertom zagotovijo, da je srajca uporabna samo na enem koncertu. Če bi jo takoj po koncertu oželi ... In mi smo mu za to celo hvaležni. Mazohizem? :) Vem, kdor ni nikoli pel v zboru, težko razume.

Koncert je bil živ. Poslušalstvo najprej zadržano (nedeljska umirjenost, verjetno), a črnske duhovne so na koncu vendarle pomagale do navdušenega aplavza in vzklikov "bis, bis, bis" iz občinstva. In potem še Ain't Got Time to Die z Gregorjem (solo) v glavni vlogi. Garancija, da te spustijo kar tako(j) z odra.


Po koncertu dobimo (vsakič) novo spremljevalko: lakoto. Na srečo je organizator (z odliko) poskrbel tudi za to. Avtobus nas je izpred koncertne dvorane odpeljal direktno pred restavracijo. Po okusni solati in (baskovsko ne preveč pečenih) odličnih zrezkih, ki jim je prostor naredila slastna juha, smo prvič v zgodovini Orfeja prepričali naših pet blondink, da so skupaj pozirale pred fotografskim aparatom. Kakšen skupek lepote in intelektualnega potenciala ... Slika govori zase.







Zadnjo fotografijo (nikakor ne sodi v kontekst prispevka, na njej sta altistka M. P. in bas I. G.) sem objavil naknadno, pod pritiskom, grožnjami in na zahtevo enega od omenjenih. Kaj ljudje še niso slišali za podkupnine? Je treba res vse reševati s silo? :) O morebitnem nadaljevanju zgodbe bom z veseljem poročal.

Sobota, 23. 10. - prvi koncert

Artica, 20:00 Casa de Cultura

Po nekaj težjem prebujanju (tudi zaradi odličnega rdečega vina ob sinočnji večerji, ki nam ga je nadvse velikodušno in prijazno natakal Nejc) in odličnem zajtrku, se kmalu zavemo: danes je dan D. Prvi koncert na turneji. Ob 19.45 bomo stali na odru "Casa de Cultura  v Artici blizu Pamplone. Zato moramo razvajanje, ki nam ga nudijo naši gostitelji v hotelu (glej  za kosilo pogrnjeno mizo) občasno prekiniti s trdim delom.

Romana je na vajah neizprosna in natančna. In ob vsem še zelo pozitivno naravnana in prijazna. Enkrat več se zavemo, kako srečni smo, da jo imamo.

Po odličnem kosilu (razen za nekaj bolj občutljivih, ki jih je malenkost motilo dejstvo, da Baski meso opečejo res samo zelo na hitro), je čas še za kavico. Zatem se z veseljem in prepričljivo predamo tukajšnji navadi, ki ji pravijo popoldanska siesta. Počitek pred koncertom bo dobro del. Ob 17.30 pa veselo na bus in baskovskemu občinstu naproti. Držite pesti, da bomo (tudi) po koncertu tako veselo skakali. :)



Nedelja, 24. oktober 2010, 1:30 zjutraj

Hotel Castillo je zaspal. Pred slabe pol ure smo se vrnili s koncerta oziroma večerje po njem. Ponovno navdušeni nad gostoljubnostjo Baskov. Jutri bo naporen in drugačen dan. Koncert imamo že opoldne. In današnji? Koncert, seveda. Če sodimo po vzklikih "bravo" iz publike in žvižgih poslušalcev, moramo biti zadovoljni. A jasno je, da se da vedno kaj narediti še bolje, frazo izpeljati lepše, izboljšati dikcijo, ... Občutek pa je bil res krasen. Kot publika. Med izvajanjem bi v dvorani slišali pasti šivanko, z aplavzi so nam poslušalci velikodušno vračali energijo. Reeees dober občutek. Krasni so, ti Baski. Pa to, koliko in kako vlagajo v kulturo tudi.

Peli smo v krasni dvorani (fotografija priložena, takšen je bil pogled na tonski vaji pred koncertom, ko je bila še prazna).

Dovolimo vam pokukati tudi na avtobus. Ogledate si lahko, kaj vse je mogoče postoriti na poti proti prizorišču koncerta (tokrat je bilo do njega kakšno uro in pol vožnje). Čisto običajno opravilo je ličenje (na ovinkastih španskih cestah, kjer imajo šoferji naših avtobusov očitno predpisano minimalno hitrost; pobiramo stave ali ta znaša 110 ali 120 kilomertov na uro, je to vse prej kot enostavno). Verjemite, da si upaš vrteti maskaro (in to čisto blizu oči!!!) v takšnih razmerah, moraš biti hudičevo spreten in pogumen. Nekaj manj nevarno je učenje kakšne skladbe na pamet. Pri tem primeru je ogrožen le lepo očiščen in vzdrževan avtobus. Kdo ve, kakšen okus ima juha s čičeriko po nekaj urah v prebavnem traktu? Ampak, orfejevci, točneje orfejevke, vse to zmoremo in znamo. To bomo znova dokazali jutri, pardon, danes, ko gremo znova na pot, na nov koncert. Se javimo.

Španija 2010 - Bilbao

Prispeli. Tocno, kot Lidijina (nova) ura. Zlati Nejc nas je prijazno pričakal. In že se vozimo proti hotelu.

Španija 2010 - Postanek v Bruslju

Kava, sendvic, jutranje pivo. Pocitek pred naslednjim poletom, ki se bo koncal v Bilbau. Sestri Žabot s (pre)velikima sendvicema. :)

Španija 2010 - Vienna

04.05 zjutraj. Orfej osvojil Dunaj. No, letalisce, no, pravzaprav samo isce pravo okence. In smo uspeli. Za nagrado nam dovolijo brezplačno čakati na letalo.

Španija 2010 - Odhoood

Uspelo nam je ... S samo 10 minutno zamudo smo odrinili proti Dunaju. Po hudi borbi za sedeze vsi srecni, da smo na toplem avtobusu. Kdo bi si mislil, da je opunoci v Lotmerki tak mrrrzzzlo.

Španija 2010 - Zadnja vaja pred odhodom

Prebili smo se tudi skozi zadnjo vajo. Ja, pri Orfeju je včasih tudi nedelja delovni dan. Hvala tistemu, ki si je izmislil odmore, sploh tiste za kosilo (ki so nam ga prijazno in odlično pripravili v ljutomerskem hotelu).

Na današnjih fotografijah lahko opazite še najlepše base in enega malega basa (beri barotina), delček znamenitih Gregorjevih metod mučenja, ki imajo ljubko ime "počepi za koncentracijo" in razdeljevanje CD-jev, ki jih je nekako treba spraviti v Španijo. In kako naj ob tem tovoru desetih zgoščenk človek zreducira težo prtljage na zgolj 20 kilogramov, prosim?

In sedaj? Pakiranje in potem odhod. Četrtek, 21. 10. ob 23.45. Najprej avtobus do Dunaja, potem Avro RJ100 Avroliner (Brussels Airlines) do Bruslja in nato še v baskovski Bilbao.
Med prepevanjem in potovanjem po Španiji bomo skušali najti čas in na tej strani čim pogosteje objaviti kakšno informacijo o tem, kje in kako smo. Upajmo, da nam bodo internetne povezave mile. :)

Španija 2010 - Lendava, hvala in nasvidenje!

Pa je za nami še zadnji koncert pred odhodom. Hvala Lendavi, še posebej pevkam in pevcem KPZ Vita! Hvala vsem, ki ste bili ta večer v naši družbi in nam s tem zaželeli srečno pot!

Še en krasen večer. Četudi nam čisto vsi svetniki vendarle niso bili čisto naklonjeni. :) Še dobro, da smo imeli tokrat prvič čisto pravi dopinški pripomoček. Direktno iz Italije. Hvala Cirilu in ostalim prijateljem Orefja v Tolminu!

Tako. Priprave so mimo. Generalke tudi. Zdaj bo šlo samo še zares. A kolikor imamo izkušenj, nas v Baskiji (tudi) čakajo prijetni in prijazni poslušalci. Komaj že čakamo!